Socialno okolje, iz katerega izhaja Anton Postl, slikarja vsega prevzame. Očitno se ni gibal med političnimi in drugimi odličniki svojega časa, saj ni nobenega od njih v vsem njegovem obsežnem opusu med naročniki. Tudi njegovih del ne najdemo v takrat reprezentativnih plemiških in cerkvenih stavbah po Sloveniji, pač pa večinoma na ozkem območju Dolenjske, v podružnicah in romarskih cerkvah, še župnije so redke. Izrazit smisel za realizem okolja ga sili k opazovanju ljudi, njihovega načina življenja, vsakodnevnega ravnanja in navad, zaradi česar se tudi odreka principu, da v Jezusu ali Mariji ni spodobno upodabljati sebe. Nič manj niso prisotni na njegovih slikah preprosti ljudje iz njegovega okolja s portretnimi potezami: na sliki Smledniška legenda na Blečjem vrhu sta si oba kmeta, tisti, ki ga drže hudiči, in tisti, ki stoji za sv. Antonom, zelo podobna.
Prav tako ni mogoče prezreti na sliki s prevrnjenim vozom, ex voto 1802, podobnost donatorja s sv. Antonom. Postlovi »junaki« so v vseh združbah in kot posamezniki, posebej v takoimenovanih pasijonskih množičnih prizorih, zelo podobni ljudem iz »ljudstva«. Pri Antonu Postlu, kjer je pomanjkanje življenjskih dokazil popolno, bo najbrž treba upoštevati tudi nezgodovinske vidike, tiste, ki vodijo do bistva njegovega srca. Socialna nota njegovega življenja je v njegovih delih več kot prisotna. Njegovo poznavanje človeka nas navaja na zelo občutljivo naravo, nekoliko hudomušno in vendar preizkušeno v vsakodnevnih življenjskih izkušnjah. Postlov ljubeznivi obraz je pred nami in se nam iz slike v sliko bolj odkriva.
