Svet ob Mirni in Radulji

Občina Mokronog - Trebelno kot del osrednje Slovenije, natančneje Srednje Dolenjske, ki se razpotega po Mirnski dolini in Raduljskem hribovju, je izrazito prehodna pokrajina, ujeta v razgiban prostor na stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta. To se odraža v njeni kamninski sestavi, v reliefnih, hidrografskih in podnebnih značilnostih, v tipih prsti, rastja in živalstva, pa tudi v gospodarskem in kulturnem pogledu.

»Dolenjska mi je dolgo bila neznana dežela, ker sam nikoli nisem prišel v te kraje. Kolikor pa sem jo poznal iz naše literature, iz našega časopisja, iz naših klasikov Levstika, Jurčiča, Trdine, pa sem imel o njej precej motno sliko«, je v svojem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore zapisal Prežihov Voranc in nadaljeval: »Imel sem vtis, da je to dežela mehke romantike z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe. Nekaka dežela poezije, katero lahko zavidamo drugi zemljani.« S tako podobo o Dolenjski je Prežihov Voranc 1940. leta, tik pred izbruhom druge svetovne vojne, na železniški postaji Mokronog stopil na dolenjska tla. »Že ko sem se vozil iz Ljubljane po dolenjski železnici«, je zapisal v potopisu, »sem se prepričal, da je Dolenjska res lepa dežela. Ko pa sem prišel v Mirnsko dolino, se je lepota dežele še povečala. Hribovje, ki dolino obdaja, ima tako lepe, rahle linije, da takoj zraseš z njimi. Zidanice, posejane po daljnih goricah, ti s prešerno mirnostjo mežikajo nasproti. Številni gradovi, mogočne cerkve, mimo katerih se voziš, ti poleg romantične lepote dajejo tudi slutiti, da mora kraj tod biti rodoviten, kajti sicer bi se graditelji teh starin ne naseljevali v njem.«

Podrobno