O občini

Občina Mokronog - Trebelno, ki meri 71,40  km², v njej pa živi v 43 naseljih 3000 prebivalcev, ima pomemben geografski položaj. Njena izpostavljena lega se je pokazala v času poseljevanja teh krajev. Bogate arheološke najdbe pričajo o gosti poseljenosti v prazgodovinski, rimski in zgodnjeslovenski dobi. Iz pozne bronaste dobe poznamo večji naselji Križni Vrh in Žempoh. Z začetkom starejše železne dobe pa je to območje eno najgosteje naseljenih v Sloveniji. Pomembnejša centra in knežja sedeža sta bila na Brezju pri Trebelnem in Križnem Vrhu oziroma Žempohu nad Slepškom in Ostrožnikom pri Mokronogu. V času nastanka grštva pride v slovenskem prostoru do formiranja močnih kulturnih skupin, ki imajo na celinski Evropi nekaj časa prvenstvo. Mokronoška najdišča iz 4. in 3. st. p. n. š. so najbolj vzorčna za razumevanje keltske skupine Tavriskov in po njih je ta zapuščina poimenovana »mokronoška skupina«.

Pod zmernim podnebjem sta se iz srednjega veka sem izvili dve središčni naselji, ki sta do danes ohranili lastnosti vitalnih vozlišč: Trebelno v Raduljskem hribovju in Mokronog v Mirnski dolini. Mokronog, upravno središče občine, ki se omenja kot tretji med skupno devetnajstimi dolenjskimi mesti in trgi srednjeveškega nastanka, je imel najprej svoje farno središče v Gorenjem Mokronogu. Ob prvi izpričani omembi trga leta 1279 je v strmem bregu v neposredni bližini prvotnega gradu Mokronog, v Gorenjem Mokronogu, že stala kostnica s kapelo sv. Mihaela.

Občina Mokronog - Trebelno kot del osrednje Slovenije, natančneje Srednje Dolenjske, ki se razpotega po Mirnski dolini in Raduljskem hribovju, je izrazito prehodna pokrajina, ujeta v razgiban prostor na stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta. To je oni svet, ki ga je imel Prežihov Voranc v mislih, ko je pisal »o deželi mehke romantike z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lâhko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe - nekaka dežela poezije, katero lahko zavidamo drugi Zemljani.«