Cerkev Marijinega vnebovzetja na Sv. Vrhu nad Mokronogom

Nekdanja romarska cerkev Marijinega vnebovzetja na Svetem Vrhu nad Mokronogom je v osnovi srednjeveška. Na njen nastanek v času gotike opozarja tristrano zaključen prezbiterij z zazidanimi šilastoločnimi okni in poudarjenim kamnitim talnim podzidkom s poševno prirezanim zaključkom ter šilast toločen kamnit portal s paličastim profilom med dvojnim žlebom v zahodnem zidu ladje. V zvoniku se je ohranil bronasti zvon z letnico 1430, ki bi lahko razkrival čas nastanka cerkve.

Stavbna zasnova cerkve je v času baroka doživela več sprememb. Ladjo in prezbiterij so nadzidali in na novo obokali ter ju v skladu z baročnim občutjem prostora izdatno osvetlili z novimi okenskimi odprtinami. V tem času je dobila nov okras tudi zunanjščina cerkve, ko so vogale ladje razčlenili z naslikanimi rdečimi vogelniki. Poseben poudarek pa je veljal slikarski dekor¬aciji tedaj sezidanega zvonika. Robove polkrožnih lokov v pri¬tličju zvonika so poslikali z rdečimi kvadri, med katerimi se opazi tudi diamantni motiv. Rdeči dekora¬tivni motiv obroblja sosvodnici banjastega oboka v zvonici zvonika ter danes zazidano lino na zahodni fasadi zvonika. Sodeč po načinu in motiviki dekorativne poslikave lahko nastanek zvonika postavimo v 17. stoletje, sedanjo podobo pa je dobil konec 18. oziroma v začetku 19. stoletja, ko so tedanjo baročno streho zamenjali z novo, zasnova¬no že v strožjih oblikah klasicizma. Tedaj so verjetno tudi na novo slikarsko okrasili fasade zvonika in notranjščino zvonice s črnimi vertikalnimi in horizontalnimi pasovi.

Iz gotskega časa se je v cerkvi ohranila tudi kamnita plošča s polihromirano reliefno upodobitvijo križa, pod katerim stojita Mati božja in sv. Janez Evangelist. Tektonsko poudarjeni, že kar čokati figuri z okrepljenim realističnim izrazom v obrazih sta odeti v oblačila, v katerih se čutijo zapozneli odmevi tako imenovanega Mednarodnega mehkega sloga. Očitno gre za delo kiparske delavnice, ki je med leti 1440 - 1465 delovala v Ljubljani in s svojimi izdelki zapolnjevala potrebe v okolici Ljubljane, na Dolenjskem, Krasu in v Istri.

Od nekdanje, 17. stoletju pripadajoče oltarne opreme se je ohra¬nila le oltarna slika Matere božje s plaščem. Slika je zelo poškodovana in šele njena restavracija bo omogočila pravilno datacijo in delavniško opredelitev.

Leta 1797 je cerkev dobila nov glavni oltar. Rokokojski oltarni nastavek, že obogaten z elementi bližajočega se klasicizma, ponavlja za dolenjske oltarje značilno obliko: zalomljeno gredo in obhodna loka. Roko¬kojsko občuteni arhitekturi stranskih oltarjev iz leta 1799 sta v bistvu le plitva nastavka z osrednjo, oltarni sliki namenjeno nišo in stebroma ob straneh, ki nosita volutasto oblikovano atiko s sliko v medaljonu. Oltarje pripisujemo delavnici Antona Postla iz Šentruperta.

V mesecu juliju 2004 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto, izvedel določene raziskave v cerkvi in sočasno dopolnjeval njeno dokumentacijo. Ob vstopu v cerkev smo ugotovili, da je za oltarjem v prezbiteriju odpadel del baročnega ometa, kar je vzrokovalo razkritju srednjeveške stenske poslikave. S sondiranjem smo ugotovili, da so zidovi v prezbiteriju v celot poslikani, kot je bil nekdaj v celoti poslikan tudi križnorebrasto obokani strop prezbiterija. V času baroka so prezbiterij nadzidali in na novo obokali, od nekdanjega gotskega oboka pa so ostali le sledovi gotske konzole, na katero so bila oprta obočna rebra. Omete smo sondirali v zelo omejenem obsegu in za glavnim oltarjem odkrili prizor Marije zavetnice s plaščem, borduro slike, podpis romarja ter v omet vrezane napise v pisani gotici iz leta 1600. Na podlagi odkritih detajlov stenske poslikave je mogoče poslikavo datirati v sredo 15. stoletja in jo pripisati slikarju Janezu Ljubljanskemu. Za natančnejšo ocena avtorstva in časa nastanka poslikave bi bilo potrebno freske odpreti v večjem merilu, kar bo mogoče izvesti šele po sanaciji kapilarne vlage v zidovih cerkve in vzpostavitvi stabilnih mikroklimatskih razmer v sami cerkvi.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto, je na podlagi opravljenih raziskav in analiz izdelal konservatorski program celovite obnove cerkve ter izdelal strokovne podlage za razglasitev cerkve za kulturni spomenik. V skladu s programom so vaščani v letu 2004 okoli cerkve zgradili drenažo.

Tomaž Golob, univ. dipl. umet. zgod.
Višji konservator
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto

Dela dolenjskega baročnega slikarja Antona Postla v podružnični cerkvi Marijinega vnebovzetja na Sv. Vrhu

Veliki oltar ima na predeli letnico nastanka 1797, levi slavoločni oltar sv. Lucije pa ima na predeli letnico 1799, in v ta čas lahko uvrstimo tudi desni oltar sv. Brikcija. Ivan Komelj je zapisal, da sta slavoločna oltarja skupaj z velikim "za Postlov krog značilni deli: oltarni nastavek neprekinjeno veže z volutasto atiko, v kateri je okrogel medaljon s sliko".

V stranskih oltarjih se v obeh osrednjih nišah in atikah nahajajo dela dolenjskega poznobaročnega slikarja Antona Postla.

Na predeli slavoločnega levega oltarja je obnovljen napis: "Oltar sv. Lucije zdelan na novo 1799". V tem primeru imamo redko priložnost, da lahko Postlovo sliko uvrstimo natančneje v leto 1799, saj je gotovo nastala hkrati z oltarjem.

V arhitekturno nerazčlenjenem prostoru stoji sv. Lucija (olje na platnu,144 x 76 cm). S tem ko je z eno nogo stopila na stopnico, se je figura kontrapostno razgibala. Lahkotna drža je poudarjena še z načinom, da je ob bok prislonila pladenj in se s privzdignjeno desnico s palmovo vejico zazrla navzgor k lebdečemu puttu, ki pridržuje lovorjev venček. Odeta je v rdečo obleko in ogrnjena v moder plašč, vitko telo pa poudarja z zlatimi okraski izvezen moder životec.

V atiki je slika Sv. Uršule (olje na platnu, premer 60 cm). Po Ivanu Komelju je na sliki sv. Apolonija. Do pasu in v bogato nagubanih oblačilih upodobljeno Uršulo prepoznamo po njenem atributu - puščicah, ki ju drži v privzdignjeni desnici.

Po napisu na deski hrbtne strani slavoločnega desnega oltarja je leta 1892 podobo v osrednji niši močno preslikal podobar Franc Jontez iz Velikih Lašč. Oltar je povsem podoben levemu, zato lahko njegov nastanek postavimo v leto 1799, z njim pa tudi oltarno sliko sv. Brikcija (olje na platnu, 157 x 79 cm). Svetnik v modri vojaški opravi in ogrnjen v rdeč plašč kleči na eni nogi in gleda v nebo, kjer je sv. Trojica. Na glavi ima lovorjev venec, v roki palmovo vejo in pred njim sta na tleh velik nož ter posoda s krvjo. V ozadju je cerkev in nekaj hiš, z neba pa med neurjem s točo švigajo strele. Priprošnjika zoper neurje sta, kot še nekaj nebeščanov, tudi sv. Janez in Pavel, ki sta na tem oltarju upodobljena kot kipa. Ivan Komelj je v seznam Postlovih del pomotoma zapisal, da je v tem oltarju podoba Primoža in Felicijana. V resnici pa gre za sicer redko upodobitev sv. Brikcija, katerega legenda se je pri nas prepletla z dvema osebama istega imena, škofom iz Toursa in bizantinskim vojščakom. Brikcij je bil v službi bizantinskega cesarja in si je ob vrnitvi v rodno Dansko izprosil relikvijo Kristusove krvi, ki jo je skril v rano na nogi. Na poti domov ga je na Koroškem pod Velikim Klekom (Grossglockner) zasul snežni plaz. Nad grobom je bila zgrajena cerkev in nastalo je romarsko središče Heiligenblut.

Platno v atiki desnega oltarja je precej preslikano; verjetno ga je preslikal Franc Jontez. Elija se na ognjenem vozu dviguje v nebo in izroča svoj plašč na tleh klečečemu preroku Elizeju.

Dr. Ferdinand Šerbelj