Cerkev sv. Roka v Hrastovici

Očitno gre za značilno romarsko cerkev, ki je bila zgrajena sredi 17. stoletja v enotnem slogu. Ladja in prezbiterij sta v popolnem sozvočju, kar kaže tudi odstranjen omet, ki potrjuje, da ni šlo za morebitne predelave kake starejše stavbe. Vsa cerkev ima zunaj talni zidec, kar je dediščina poznogotskega stavbarstva, notranjščina cerkve pa je oblikovana v enostavno pravokotno ladjo z obokom in zaključki obočnih kap, značilnimi za 17. stoletje. Cerkev je gotovo obokana že od vsega začetka. Značilen je slavolok, prehod iz ladje v prezbiterij, ki v ničemer ne spominja na poznogotsko stavbarstvo. Prezbiterij je tristrano zaključen, kar sicer spominja na gotiko, a je bila ta gradnja v tradiciji lokalnega stavbarstva tudi še v 17. stoletju.

Cerkev ima tri oltarje, ki so nastali kmalu po izgradnji cerkve, tako da jih lahko datiramo v pozna šestdeseta leta 17. stoletja, a bili so v 19. stoletju temeljito predelani, tako da so posamezni deli zelo spremenjeni ali dodani. Čeprav so vsi trije primerki zlatih oltarjev, je samo glavni ohranil nekaj podobe starega tipa zlatega oltarja. V niši glavnega oltarja je bil najbrž tudi kip, danes je le slika sv. Roka, delo Antona Postla. Na levi v oltarnem nastavku je kip sv. Jožefa, na desni vidimo Janeza Krstnika. Zgoraj v atiki na levi je kip sv. Ruperta, desno sv. Miklavža, v sredini pa je Vstali Kristus, ki gotovo zamenjuje neko drugo manjkajočo figuro. Povsem na vrhu atike vidimo Brezmadežno, ob njej pa dva svetnika, ki ju po značilnih nošah lahko imamo za jezuitska svetnika. Tako je levi svetnik Frančišek Ksaver, desni pa Ignacij Lojolski.

Stranski levi oltar je le v svoji arhitekturi ohranil značilnosti zlatega oltarja, danes močno preslikan s polihromacijo, ki je novejša in sodi v čas 19. ali celo 20. stoletja. V oltarnem nastavku je novejši Marijin kip, v atiki pa je še originalna reliefna podoba Boga Očeta. Na desni strani imamo oltar, ki je ohranjen v svojih prvotnih formah samo kot oltarni nastavek, medtem ko so vsi kipi, ki jih nekaj tudi že manjka, novejši – podobarsko delo iz 19. stoletja. V nastavku je sv. Valentin, v atiki pa podoba sv. Florijana. Od likovnih del 18. stoletja velja posebej omeniti delež dolenjskega slikarja Antona Postla, ki je opremil glavni oltar s sliko patrona cerkve, sv. Roka, v cerkvi pa sta še njegova ex voto, votivna podoba, Procesija zoper kužne bolezni, kar je razumljivo, saj smo v cerkvi sv. Roka, kjer se mu priporočajo prav proti kužnim boleznim, v prezbiteriju pa visi slika Snemanje s križa, ki je lahko oltarna slika, najbrž iz atike oltarja, ki ni nujno, da je bil iz te cerkve. Posebnost, ki pritegne pozornost obiskovalca, je gotovo kamnita prižnica, iz masivnega kamna sklesana in poslikana prižnica. Prižnica je nastala ob nastanku cerkve. Sprva je imela v reliefu izrezane rozete, kot neko dekoracijo, kasneje pa jo je Anton Postl poslikal s štirimi evangelisti brez nekega grunda, tako da prosevajo prvotni popraskani reliefni dekorativni elementi. Te rozete kažejo skromno ljudsko dekoracijo, ki dokazuje, da je prižnica prvotna. Pozni barok je dodal cerkveni opremi še Potočnikov križev pot. Pri tem križevem potu velja poudariti, da imamo pred seboj res redek primer iz poznega 18. stoletja, kjer je vse ohranjeno v celoti: vseh štirinajst slik z originalnimi okviri, dekorativnimi vrhnimi zaključki in pa, kar je tudi zanimivo, križev pot je ves za šipami, ki so tudi izvirne iz tistega časa. V ladji je ohranjen tudi kip sv. Roka, ki je lahko izdelek poznega 17., bolj verjetno pa 18. stoletja, a ostaja vprašanje, ali je kip iz glavnega oltarja.

Cerkev je razmeroma velika za neko vaško podružnično cerkev. Velikost kaže na njen pomen kot romarske cerkve. Preseneča že od daleč viden velik zvonik, ki prav markantno obvladuje okolico. Že lega zvonika, postavljena tako ob bok, nedvomno kaže, da je zvonik nadgradnja najbrž že prvotno prizidane zakristije. Zvonik je vsekakor iz 18. stoletja. Po svojih merah presega vse okoliške primerke glede na razmerje do cerkve, na srečo pa 19. stoletje ni poseglo v kakšnih predelavah ali gradnjah. Sprva je bil vhod na podstrešje iz pevskega kora, kasneje, ko je bi zvonik prezidan, pa so iz nekega neznanega razloga ta vhod nad pevskim korom zazidali, mogoče iz čistih estetskih razlogov, in potem na grobo prebili vhod na podstrešje iz zvonika. Da je bil zvonik kasneje prizidan, dokazujeta tako podstrešje kot okno na severni strani, ki je zazidano. Kajti če bi zvonik nastal istočasno, ne bi bilo potrebno zazidati okna. Cerkev ima ohranjen celoten tlak v ladji in prezbiteriju, in sodi najbrž v čas 18. stoletja. Tako se ta lokalni kamen barvno slikovito ujema z vso notranjo površino cerkve pa tudi s kamnito prižnico, ki je izdelana iz istega materiala.

Dela Antona Postla v cerkvi sv. Roka v Hrastovici

Premična slika Sv. Rok (olje na platnu, 145 x 80 cm) v velikem oltarju je pravokotna, a je bila zaradi odprtine v tronu zgoraj z naslikanim lokom polkrožno prirejena. Zavetnik cerkve je upodobljen v samoti, kjer si je uredil zasilno zavetje. Odet je v romarski površnik, v levici drži popotno palico, z desnico pa gledalca opozarja na svojo rano na nogi. Ob njem je nepogrešljivi pes s kosom kruha v gobcu, angel pa mu previja rano, kar na upodobitvah sv. Roka redkeje srečamo.

Dramatično razgibano kompozicijo šestih oseb na sliki Objokovanje Jezusa (olje na platnu, 104 x 78 cm, restavrirana slika je iz levega slavoločnega oltarja, sedaj pa visi v prezbiteriju) pripovedno dopolnjujejo orodja mučeništva na tleh, delno viden visok križ, na katerem slonita lestvi in panorama Jeruzalema v ozadju. Vtis teatralno razgibanega prizorišča poglablja še barvna kombinacija modrih in rdečih, nemirno zgubanih oblačil.
Na prižnici so od desne na levo upodobljeni sv. Matej, sv. Marko, Kristus - Odrešenik sveta (Salvator mundi), sv. Luka in sv. Janez (tempera, kamen, višina naslikanih polj na kamniti prižnici je okrog 60 x 37 cm). Na Matejevi knjigi je napis Seguere/ me./ Cap: 9./ V.9. ("Hodi za menoj!"), na Janezovi pa Et/ verbu/ caro// factu/ est./ Joan:/ C:i. (In beseda se je učlovečila, Jan 1,14). Figure so naslikane v enostavnih stoječih držah s prepoznavnimi atributi in postavljene v nizko pokrajino z oblaki.

Čeprav podoba Procesija k sv. Roku (olje na platnu, 68 x 87 cm, restavrirana slika visi v prezbiteriju) ni naslovljena z "Ex voto", je priprošnjiške vsebine. Zaradi naivne pripovedi z mnogimi podrobnostmi je slika mikaven primerek votivnega slikarstva v poznem baroku. Iz domače cerkve se v hrib vije procesija k bližnji podružnici. Na oblaku je Mati Božja z detetom, ki priprošnjiku sv. Roku izroča rožni venec. Desno spodaj je pokop žrtev epidemije in v bližini duhovnik skozi okno lesene koče s hostijo na palici previdno obhaja bolnico. Ker so pač vse nadloge, ki tarejo ljudi, posledica grešnega življenja, je na levi pred cerkvijo naslikana spoved. Duhovnik joče nad grešnim možem, ki ga hudič skuša še med spovedjo odtrgati od zveličavne poti. Motiv je povzet po podobi, ki je bila pri nas razširjena v 2. polovici 18. stoletja. Gre za "eksempel", slikano pridigo o dobri in slabi spovedi, kakršne, sodeč po nekaj ohranjenih primerkih, niso bile redke.

Dr. Ferdinand Šerbelj